ponedeljek, 17. junij 2013

Pozdravljen, dragi bralec!

Že dolgo nisem pisala, saj sem čakala na to, da se moja koža znatno izboljša in imam za pokazat rezultat mojega zdravljenja. To se je v zadnjih dveh mesecih tudi zgodilo.

Zima je bila naporna bolj, kot sem si predstavljala, da je lahko po enem letu zdravljenja. Januar in februar sta minila v stilu svetobolja in to ne le fizičnega, temveč po enem letu in pol konstantne borbe z vnetjem tudi psihičnega. Občutek sem imela, da ne bom zmogla. Kak dva ali tri tedne sem bila tako poklapana, da sem zopet popolnoma ignorirala vse prijatelje, mobitel je zvonil v prazno, moja energija je bila 15 stopinj pod nulo, nekako v stilu z vremenom. Pomislila sem, da mi tako več ni živeti. Če ne bi v tem času spoznala bioenergetika Franca Lorgerja (hvala ti za vse, Franc:)), pa bi bilo vse skupaj najbrž še desetkrat huje (in dolgotrajnejše).

Marca se je stanje nenehno zatečene in srbeče rdeče kože po obrazu in notranjih straneh sklepov le začelo umirjati, prišle pa so na plano bolečine v hrbtu. Dlje kot se zdravim in bolje kot se počutim, bolj sem prepričana, da so steroidi preprosto uničili živčne končiče v koži (in tudi globlje v telesu), da niso bili sposobni več prenašati bolečinskih dražljajev in tako lažno vdrževali ''normalno'' stanje. Kajti le tako si lahko razložim, zakaj so se mi skozi zdravljenje začele pojavljati bolečine na mestih že dolgo časa nazaj zazdravljenih poškodb hrbtenice (priščipnjen živec v prsnem delu hrbtenice in obraba vratnih vretenc). No, vse to je zdaj na srečo za mano, bolečin ni več in hrbtenica se mi je zmehčala na normalno gibljivost. Kdo bi si mislil, da so posledice steroidov lahko tako globoke in daljnosežne? Po moji izkušnji (in izkušnji mnogih drugih uporabnikov) ga ni organa v telesu, ki ne bi bil prizadet ob dolgotrajni uporabi teh mazil.

V tem času sem se, zahvaljujoč prav moji bolezni naučila, kako povezani so organi v telesu. Da je koža le odraz notranjosti. Da če črevesje ni zdravo, potujejo delci hrane kot toksini/alergeni do jeter, ta se prezasičijo in ker s časoma ne delujejo več kot ostranjevalci toksinov, tako zastrupljena kri lahko okvari vse organe v telesu, vključno z ledvicami, ki so naša druga varovalka. Okvarjen je tudi hormonski sistem, od ščitničnih homonov, spolnih hormonov, inzulina in glukagona ter seveda najbolj od vsega - kortizola - hormona stresa. Hudo zamazana jetra pa potrebujejo vsaj tri leta, da se obnovijo. V tem času telo odstanjuje toksine skozi vsa možna pota- skozi urin, blato, izdihan zrak, kožo, znoj...

Zima je posebno težek letni čas, ker v koži zaradi pomanjkanja svetlobe ne nastaja toliko vitamina D, da bi le-ta lahko pomagal pri zdravljenju (vit. D je znan imunomodulator, zdravi revmo, kožne bolezni, bolezni imnskega sistema, celo raka...). V koži in podkožju se zaradi stalnega vnetja nabira kalcij, kar jo dela na otip trdo in debelejšo. Takoj ko sem se spomladi lahko začela sončiti se je zgodila čudežna preobrazba- koža se je začela tanjšati, posala je mehkejša, bolj povezana in voljnejša. Na žalost pa so s spremembo temperature prišle na plano tudi zelo neprijetne senzacije, podobne stresanju elektrike po celotnem telesu, kar pripisujem povečani cirkulaciji (razširjene žile v koži zaradi sončne toplote) in zdravljenju poškodovanih živčnih končičev. Na bioenergetskem zdravljenju sem prvič po pol leta začutila energijo terapevtovih rok na mojih stopalih, kar me je zelo razveselilo, saj to pomeni, da so se obnovili tudi tamkajšnji živčki.

Moja zapestja ter členki rok, ki so bili vneti in zatrdeli celo zimo so se prav tako v zadnjih mesecih zmehčali, zdaj je nekoliko trša le še koža nad zapestjem, v sklepu pa ne čutim več nobene bolečine, oziroma občutka tujka, kot prej (to najbolje lahko ocenim po tem, da se lahko že brez skrbi naslonim na roko in me v zapestju nič ne zaboli, kar je velik napredek, juhu:)). Med prsti rok se mi koža sicer še vedno vsakodnevno olušči, vendar je to luščenje zelo suho in ne tako kot včasih, ko mi je potem tekla iz kože sokrvica...

Obraz je mnogo boljši, oči so sicer še nekoliko zatečene, posebej zjutraj, vendar mnogo manj kot včasih. Na spodnji veki sta mi v spomin na otekline ostali dve debeli gubi, ki se pa počasi, a zagotovo manjšata. Obraz me sicer ponoči še vedno kdaj srbi, sploh po spodnji čeljusti, pa včasih po čelu ter med obrvmi. Po licih se mi občasno še pojavi izpuščaj, sploh po kaki prepovedani hrani. Drugače pa koža večino časa, sploh popoldne in proti večeru, ko se umiri, zgleda že skoraj normalno.

Pod koleni, v pregibih rok ter po vratu je koža še vedno najslabša, menim, da zato, ker sem na te predele nanašala največ steroidov, pa tudi najdlje časa (od zgodnjega otroštva).Tekstura kože je še zelo nenormalna, zadebeljena, gube v pregibih so močno izražene (odvisno sicer od tega v katerem delu meseca, glede na menstruacijo sem...nekaj dni pred menstruacijo je vnetje zelo pojačano). Vseeno pa se koža tu ne rosi več, tako kot se je še kdaj pa kdaj to zimo. Ponoči mo občasno ti predeli tudi zelo srbijo.

Noči...so zgodba zase. Po skoraj dveh letih po prenehanju uporabe krem še vedno ne morem normalno prespati cele noči. To mi brez pomirjeval uspe le pod pogojem, da sem močno izčrpana od prejšnjih neprespanih noči. drugače pa si nekajkrat na teden pomagam s polovičko tabletke pomirjevala, ki me, če že ne zaspim takoj, vsaj toliko umiri, da ne čutim več toliko srbenja. Le to je zadnje čase še vedno zelo močno, poebej ponoči okoli 2h do 5h. Podnevi se nekako zamotim in pozabim na moteče občutke v koži, ponoči, ko pa se telo umirja, pa vse to spet pride na plan. In kljub temu, da sem zelo za naravno zdravljenje, se zavedam, da bi bilo moje življenje brez pomirjeval veliko težje.

Menstruacija je dosti bolj urejena, čeprav se zgodi, da mi kak mesec še vedno kak teden zamuja. Običajno jo imam tam na okoli 33 dni.

Kaj delam za to, da bi se mi telo opomoglo? Prehrana je sestavljena iz veliko zdravih proteinov (kozja skuta, sir, divjačina, kislo mleko), zelenjave (kumare, bučke, ohrovt, zelje, šparglji, rdeča pesa, korenje itd), malo manj sadja (zaradi velike količine sladkorja v sadju, ki se mu skušam izogibati) ter žitaric (prav tako zaradi sladkorja in glutena). Poleg tega jem naravne vitamine B, cink, magnezij, vitamin D in A v kapsuah (olje jeter polenovke)  ter pijem veliko tekočine (najraje šipkov čaj ali sok bezgovih jagod). Spremenila sem tudi čas odhoda v posteljo, zdaj skušam biti pripravljena za spanje najkasneje do enajste ure zvečer. Tudi če potem ne morem spati.

Poiskusila sem tudi zdravljenje s sibirsko čago, gobo, ki naj bi vsebovala največ zdravilnih snovi, kar so jih kdaj našli v rastlini (zdravila naj bi raka in luskavico), ki mi je stanje kože naglo izboljšala, potem pa se je napredek zelo upočasnil...There's no magic cure for this, oh no.  Potrpežljivost je božja mast:)

Toliko zaenkrat, bil je res že skrajni čas za tale post...:)

PS: Poleg mene se je odločila steroide opustiti tudi Mojca, ki je zdaj moja prijateljica in soborka. Pošiljam ti veliko potrpežljive energije, Mojch, in upam, da tudi tebi uspe iti čez najhujše čase, še malo zdrži, pa bo bolje:)





Ni komentarjev:

Objavite komentar